Odpuščanje dejansko pripada dvema svetovoma: človeškemu in Božjemu. V razumevanju odpuščanja obstajata dve veliki zmoti, katerih se je treba izogibati. Prva obstaja v zoženju odpuščanja na čisto in zgolj človeško zadržanje, ki bi ga motiviral strah ali usmiljenje. Druga zmota pa je imeti odpuščanje za izključno Božjo pravico. Tedaj se pušča človeški iniciativi malo mesta. Odpuščanje pa se umešča na stikališče človeškega in duhovnega. Pomembno je spoštovati obe komponenti, da bi se ju moglo dobro artikulirati, sicer obstaja nevarnost, da se odpuščanju odvzame en ali drugi bistveni element.