Včasih ljudje izgubijo voljo do življenja. Ne pričakujejo ničesar več: Kaj pač koristi življenje, ko pa vedno vse ostane po starem in mogočneži zatirajo slabotne, ko se eni obrnejo od drugih, ko končno smrt odnese zmago? Včasih ljudje živijo kot stroji; delajo, da bi kolikor mogoče nakopičili svoje imetje, in pri tem pozabljajo na druge. Delajo kot roboti, ki skušajo postati vedno mogočnejši .. Tam, kjer žive kristjani, bi moralo biti močnejše veselje do življenja! Upanje bi se moralo dvigati kot veliko jutranje sonce! Presenečeno strmenje bi moralo odsevati z obrazov zaradi sreče, da so skupaj in skupaj delajo velike stvari. Tedaj bi se moralo reči: Glejte, v življenju je vera kot sol v jedi! Najbrž so tu Kristusovi prijatelji!